Pred rinoplastiko kirurg natančno analizira nos iz več pogledov ter njegovo razmerje z brado, čelom, ustnicami in celotnim obraznim profilom.

Operacija je lahko izvedena z odprtim ali zaprtim pristopom. Pri zaprti rinoplastiki so rezi skriti znotraj nosnic. Pri odprti tehniki se doda majhen rez na kolumeli, kar omogoča neposrednejši dostop do hrustančnih in kostnih struktur.

Kirurg lahko nato preoblikuje nosne kosti in hrustanec, odstrani ali zgladi grbino, prilagodi širino nosu, oblikuje konico ali uporabi hrustančne presadke za dodatno oporo. Če je prisotna funkcionalna težava, se lahko hkrati korigira tudi nosni pretin.

Sodobna rinoplastika ni zgolj zmanjševanje nosu. Temelji predvsem na ohranjanju oziroma vzpostavljanju stabilne nosne strukture in proporcev, ki bodo estetsko ustrezni tudi dolgoročno.

Po rinoplastiki so oteklina, občutljivost in modrice okoli oči običajen del zgodnjega okrevanja. Na nosu je praviloma nameščena opornica, ki se odstrani približno po enem tednu.

Večina pacientov je po 7–14 dneh dovolj okrevala za vrnitev v službo in družabno življenje. Večji del otekline postopoma izzveni v prvih tednih, vendar nos – predvsem njegova konica – dozoreva bistveno počasneje. Mesec dni po posegu se odsvetuje nošenje očal, potrebno je tudi paziti in preprečiti morebitne udarce v nos.

Spremembo lahko opazimo hitro, vendar končnega rezultata ne ocenjujemo po nekaj tednih. Fina oteklina lahko izginja več mesecev, dokončna oblika pa se lahko razvija tudi približno leto dni.

Dolgoročni cilj je nos, ki ne pritegne pozornosti sam nase, temveč omogoči, da obraz kot celota deluje bolj uravnoteženo.