Kirurg pred browliftom analizira višino in obliko obrvi, asimetrije, položaj lasne meje ter razmerje med čelom in zgornjimi vekami.

Glede na anatomijo se lahko uporabi več tehnik. Endoskopski browlift se izvaja skozi več majhnih rezov v lasišču. Z endoskopsko kamero se sprostijo globlja tkiva čela, ki se nato dvignejo in pritrdijo v ustreznejšem položaju.

Pri določenih pacientih so primernejši temporalni oziroma lateralni browlift, pristop ob lasni meji ali druge tehnike, kot je direktni browlift, kjer je rez na zgornjem robu obrvi.

Ključna odločitev ni samo, koliko obrv dvigniti, temveč kam jo postaviti. Klasično eleganten rezultat zahteva ohranjanje naravne oblike obrvi in individualnega izraza.

Po browliftu so lahko prisotni oteklina, občutek napetosti in modrice, predvsem v predelu čela in okoli oči. Pri nekaterih pacientih se lahko začasno spremeni občutek v lasišču.

Večina vidnih znakov okrevanja se bistveno zmanjša v prvih 1–2 tednih. Intenzivnejše telesne aktivnosti se uvajajo postopoma.

V začetku so lahko obrvi zaradi otekline videti nekoliko višje, kot bodo po dokončnem celjenju. Ko se tkiva umirijo, postaja izraz mehkejši in naravnejši.

Dolgoročni cilj browlifta je odprt, spočit pogled brez izgube karakterja obraza.