Pri sodobnem faceliftu cilj ni zgolj napenjanje kože. Kirurg dostopa do globljih podpornih struktur obraza in jih prestavi v položaj, ki bolj spominja na njihovo naravno, mladostnejšo anatomijo.

Glede na pacienta lahko kirurg izbere različne pristope, med drugim SMAS facelift, deep-plane facelift, mini facelift ali kombinacijo tehnik. Pri SMAS oziroma globljih tehnikah se oblikujejo podporna tkiva pod kožo, kar omogoča naravnejšo prerazporeditev obraza brez pretiranega napenjanja kože.

Rezi so običajno skrbno načrtovani okoli ušesa in v lasišču, kjer jih je mogoče čim bolje skriti.

Pri endofaceliftu kirurg uporablja endoskop oziroma majhno kamero, s katero skozi manjše reze v lasišču dostopa do globljih obraznih struktur. Tkiva se sprostijo, dvignejo in fiksirajo v novem položaju. Endoskopske tehnike se zgodovinsko uporabljajo predvsem za čelo in srednji del obraza.

Katero tehniko izbrati, je odvisno od anatomije. Nobena tehnika sama po sebi ni »najboljša« za vse paciente.

Po faceliftu oziroma endofaceliftu so pričakovani oteklina, občutljivost, modrice in začasen občutek napetosti. Pri klasičnem faceliftu je zgodnje okrevanje praviloma nekoliko daljše kot pri manj obsežnih endoskopskih pristopih.

Prvi teden je namenjen predvsem počitku in celjenju. V naslednjih dveh do treh tednih se večina vidnih znakov operacije postopoma zmanjša, zato se številni pacienti takrat vrnejo v družabno življenje.

Obraz je sprva zaradi otekline lahko videti bolj napet, kot bo končni rezultat. Prava kakovost facelifta se pokaže kasneje, ko se tkiva zmehčajo, oteklina izgine in obraz ponovno pridobi naravno gibljivost.

Rezultat dozoreva več mesecev. Staranje se po operaciji seveda nadaljuje, vendar pacient izhaja iz bistveno izboljšanega anatomskega položaja.

Dober facelift zato ne želi ustaviti časa. Njegov cilj je vrniti obraz k njegovi lastni, klasični različici lepote.